B(l)og

Tehnik za ubit

Naj najprej razložim. Začelo se je pred kakimi tremi tedni, ko sta učitelj in učiteljica za tehniko in tehnologijo (TIT) napovedala, da se bomo učili profile. Temu primerno se bomo razdelili na pet skupin. Vsak izmed nas je moral narediti osnutek izdelka in ta osnutek smo ocenjevali. Na vso nesrečo je bil med prvimi petimi tudi moj in Vidov kar pomeni:

• glavni v skupini
• doma narediti nekakšno maketo izdelka

Midva z bratom - naj vas seznanim- sva gensko po očiju tehniški kmetavzer. Ko smo na primer zabijali žeblje, Vid ni niti enega zabil v les temveč jih skrivil. Učili smo se nekaj z žarnicami, medtem ko je nama pregorela v isti sekunde. Ipd. Potem so bile dooolllgggeee počitnice. Sledil je sproščen teden v katerem je zopet odpadel začetek izdelave profilov, ker je šel naš razred v šolo v naravi. Vikend. Nedelja. Ura enajst zjutraj. Jutri že tehnika. Izdelka nisem delal, ker seveda najslabše vedno narediš pet minut do roka. Potem sva se z Vidom špecialno lotila makete. Porabila sva približno polovico selotejpa in na koncu omagala. Po okusnem kosilu, smo se zleknili in zasmrčali. Ob pribl. začetek izdelave izdelka tokrat z pomočjo mami. Sliši se čudno toda mami je pri nas doma daleč najboljši tehnik. Čez uro in pol sta bili obe maketi končani. Kaj sem delal? Strigel s škarjami selotejp, nesel kose A4 papirja. Mami naredila cel izdelek . Problem pa je v tem, da jaz nisem dobro opravil niti tako pocarskega in vrčevskega dela. S selotejpom sem imel velike težave, z nesenjem papirja pa… sem ga raztresel. Pa vendar sem dobil iz tega nauk: Tehnik. NIKOLI.

Nič bratca, nič sestrice

Najprej ena velika zahvala Dajani. Dajana je prav za naju naredila objavo Za Vida. Ne morem verjeti, ko sem videl njeno objavo. Za vida in mene? Pa saj me ne pozna. Kako? Res, lepo. Iskrena hvala Dajana!

Priznam, da so mi po obrazu 4 ure kapljale slane solzice. Vseeno pa, če tako razmišljaš: Če si prisiljen, da ti otroček umrčka, kdaj bi to želel? Mislim oprostite vem, da bi se odločil za prvi teden, ko dojenček ni dojenček ampak 10 milimetrska pikica. Se pravi bolje, da ti umrčka v prvem tednu kot pa v 4.mesecu ali podobno. Pa še nekaj na kar sem se spomnil in bi opozoril. Duhovnik nam je nekoč pridigal o upanju. Povedal nam je pravljico, ki se glasi:

V sobici so se na adventnem venčku pogovarjale štiri svečke.

Prva (svečka miru) je rekla ostalim: “Kaj bom še gorela, če pa po svetu vladajo vojne? Jaz bom kar ugasnila.” In res. Plamen je ugasnil.

Druga svečka, svečka vere, je rekla: “Tudi jaz ne vem kaj bi še gorela, ko pa ljudje mislijo, da lahko živijo brez Cerkve. Bom ugasnila.” Zapihal je vetrič in ugasnil plamen druge svečke.

Zdaj je spregovorila še tretja svečka (ljubezni): “In zakaj bi jaz gorela, če pa se ljudje celo v najširšem krogu prijateljev sovražijo? Zakaj, če se ljudje ne ljubijo kot bratje in sestre?” In tudi tretji svečka je ugasnila. Tedaj v sobo stopi punči in reče:”Svečke, svečke kaj ste mi storile? Zdaj v temi me je strah in nič ne vidim.

“Z mojim plamenom lahko prižgeš ostale svečke” ji je odvrnila zadnja svečka na adventnem venčku, svečka upanja.

Mislim, da ste v vsi spoznali moralo te pravljice. Ostanimo v upanju za novo dišečo, majhno štručko. V današnjem življenju je vedno premalo upanja. Vsak posameznik mora imeti upanje. Tudi tisti, ki ste na robu samomora, upajte. Upanje nikoli ne škodi. Bodimo optimisti.

V tem primeru se ne ve razloga smrti. Otroček je pač umrčkal in tako je. Ne bom tu zdaj naredil ne vem kakšne afere o veri. Jaz verjamem v Boga, eni v Allaha, drugi v zvezde, v vraže… Skratka v tem danem primeru sem se spraševal zakaj smrt? Zakaj? Mami se je pazila glede hrane, kajenja… Zakaj? Sem naredil kaj slabega? Je mami, oči, Vid, sestrica, babi…? Tukaj pač ne vemo razloga. Zdi se mi, da se tu skriva največji razlog za jokanje. Zdi se mi ne fer, ne pošteno, če nismo naredili nič narobe. Toda vedno je in bo za neko stvar razlog. Včasih ga ne vemo ali ga ne želimo izvedeti. In mislim, da me je to najbolj potrlo. To, da nisem vedel razloga zakaj. Ne v praksi, če me razumete, ne glede Boga. Ne vem zakaj se je to zgodilo in zakaj nas je Bog kaznoval. Če pa gledamo iz dobre plati, kaj pa če bi bil dojenček prizadet, pridanič…? Kaj je potem bolje, da umrčka po enem tednu ali, da je prizadet? Bolje prvi razlog. Še nekaj o dobrih in slabih plateh. Če smo že pri tem, je vsaka stvar za nekaj dobra in za nekaj slaba. Razlika je le v tem, da ima ena stvar več slabega in druge več dobrega. Tako s tem sem se rahlo že sprijaznil v upanju za novega dojenčka. Prosim, vedno ostanite v upanju za neko stvar.

In, če smo v uvodu začeli z zahvalo naj končamo. VELIKA ZAHVALA VSAKEMU POSAMEZNIKU V DRUŽINI, KLEMNU IN NJEGOVI DRUŽINI IN LOVRENCU IN NJEGOVI DRUŽINI. HVALA !

Siddartha koncert

Včeraj je imela Siddharta koncert v Ljubljani, natančneje na Prešernovem trgu. Tja smo šli tudi mi. Iz treh razlogov:

1. v Siddhati igra moj stric, ki je imel rojstni dan

2. Siddharta je mislim, da ta trenutek najboljša rockovska skupina

3. malo za zabavo

Siddharta je že spet izpraznila domove. Tolk folka na enem kupu še nisem videl. Zato se še zdaj sprašujem kako smo lahko v tako veliki množici srečali bratrančka, od njega babi in dedija (2) in mamico. Zanimivo je tudi, da je bratranček kljub temu, da je star komaj 1 leto in pol užival v takem koncertu. Zakaj ne? Nabijanje muske ni nobenemu otroku prijetno. Res, da pa je bila muska danes zelo potiho. Sam koncert - po mnenju očije, ki je špilal za Gu-Gu- po strokovni oceni ni bil izveden fouš. Edino kar me je motilo je, da je imel že spet Tomi - pevec skupine - pobarvane nohte. Tam smo ostali dobro uro, ko pa smo slišali nam poznane skladbe smo se odpravili domov. Kljub temu, da se je temperatura gibala od 0 do -2 me med množico ni zeblo. V glavnem koncert je bil zelo dobro izveden in v njem sem se naužil veliko zabave.

Parking

Parkirišče po domače povedano parking je večni problem Ljubljane. Sploh, če se nabere množica. Edina kul možnost je, da parkiraš na Kongresnem trgu. Samo tam plačaš toliko, da žep postane zelo lahek. V glavnem na Kongrescu je drago, ko pes ostalo je vse zaparkirano. Tako nam je edina možnost ostala, da parkiramo na Veselovi ulici, ki sploh nima ne vem kakšne parking ampak pločnik. Vedno znova se razjezim, ko iščeš parking in ga ni ali je drag. Joj!

Predbožična večerja

Včeraj smo z družino in sorodniki praznovali 2. največji Cerkveni praznik Božič. Program je enostaven:

-Božična večerja

• darila

  K temu sodi seveda pogovor. Letošnja Božična večerja je bil najobilnejša. Tradicionalno za predjed mami, babi, sestrica pripravijo limonine lupine, ki so napolnjene s tuno in avokadom. Poleg tega je krožnik dopolnjeval pršut in sir. Ko smo pojedli predjed, je sledila zeelllooooo obilna glavna jed. Naše gospodinje so skuhale: ribo, meso, tortilije in pire krompir. Njam! OK. Potem smo seveda omagali in sledil je pogovor o tem in onem. Na mizo je prišla kava in z njo še sladice. Imeli smo na voljo šest vrst piškotov in potico. Ob tej okusni predbožični večerji nas je pičla ”firbčnost”. Le kaj nam je prinesel Božiček? Odvijali smo darila in na koncu smo na naših obrazih lahko zasledili samo smeh in hvaležnost. Božiček je bil letos zelo priden. Daril je bilo ogromna. Phjhuuu! Tako in na koncu je ura odbila enajst in naši gostje so odšli domov. Najbrž si predstavljate, da je to za uro pa pol, dve uri druženja. Nak! Tri ure. In kako hitro je minilo. Za nami je bil torej eden največjih družinskih praznikov.

Dojenček

Kot je Vid povedal bova dobila bratca ali sestrico. Jeeeeee! ko sva se midva rodila, sta mami, oči in sestrica naredili referendum o imenih. Vsak je na listek napisal 5 deških in 5 dekliških imen. Malo sem že izbiral med imeni in dva že imam. Katera imena bi izbrali vi?

Hkrarti pomislim na besedo otrok. Zelo veliko se je govorilo in pisalo o splavu. Zakaj splav? Štekam, da zaradi pomanjkanja denarja. Kul. Ampak mladoletnice ponesreči zanosijo in potem naredijo splav. To je umor! To je umor otroka! Sledi. Ne razumem tudi tisti oz. jih bolj slabo, ki otroka zasovražijo in ga ne sprejmejo. Kaj?! Kakšna hudobija. Mama njihova jih je lahko povijala, vzgajala, plačevala… On/a pa ne. Ne! Otrok postane baraba (ponavadi) ali se zadrogira. Groza!

Še zanimivost. Dojenček bo po vsej verjetnosti lev. To pomeni, da bomo imeli v družini kardelo levov (jaz, Vid in oči). In še. Takrat, ko se bo dojenček rodil bova pribl. toliko stara kot najina sestrica, ko sva se rodila midva.