B(l)og

Najbrž. Že spet nism pisal kakšen mesec in to po mojem zaradi lenuharstva. Ker se mi ne da odpreti bloga in napisati kolikor toliko spodobno objavo. Zdaj sem se dokončno prepričal. Pisal bom take objave kot jih bom pa če bodo kakovostne ali ne. Briga me kaj si mislijo bralci mojega bloga. In to se mi zdi je bila edina napaka mojega pisanja bloga. Ko sem napisal objavo, sem šel pregledat napake, ali je spodobna vsebina in po možnosti to objavo zbrisal. To pa kajpak ni bilo v redu zaradi:

1.Ne samozavesti kar je sploh narobe

2.Ne potrebno izgubljen čas

Zdaj bom pisal z napakami, napačnimi mišlenji, ne spodobnimi objavami,… No, saj kolikor toliko vem kaj se sme in kaj se ne sme pisati. Če pa bralcu ne bo všeč, pa me ne bo bral. Torej postal bom neobremenjenec (fraza Rada Muleja). Tako ali tako imate samo dve opciji. Da me berete in da me ne berete. Upam, da se bo večina odločila za prvo, če pa se ne bo me vest sigurno ne bo pekla. Pa še to. Jaz že odštevam od obletnice enega leta ((ne)vestnega) pisanja bloga.

Lahko noč

Jakob

Najpriljubljenejši čarovnik na svetu pridno polni žep kinematografov in založb. Tako na primer je Scholastic poročal, da je bilo po prvih desetih dneh izdaje sedme knjige v ZDA prodanih 11,5 milijonov izvodov! Do 3.avgusta je bilo prodanih 350 milijonov knjig Harry Potterja. Tukaj pride do vprašanja: Kaj je na Harry Potterju tako fantastičnega? Jaz na primer, ki ne spadam med fana Harrya in sem prebral zgolj eno knjigo in pogledal dva filma, na njem ne vidim nič posebnega. Pravzaprav ga berem z muko. No, pa vseeno odgovorimo na zgoraj postavljeno vprašanje. Prosim odgovorite mi na to vprašanje pod komentarji, ker ne najdem odgovor

a. Čarovništvo? Težko verjamem, da zanima ravnateljice kot na primer tisto v Somersetu (v Angliji), ki je iz svoje knjige prebrala konec Harry Potterja. Na današnji dan pa je prišla še ena afera. Reuters poroča, da je franconski 16 letnik začasno zaprt zaradi nelegalnega prevoda sedme knjige v francoščino.

NEKAJ INFORMACIJ IN FOTOGRAFIJA št.2: HpSLO

FOTOGRAFIJA št.1: Kvak

Treba je odpuščati. Ne zaradi tega, ker to uči vera. Zaradi tega, ker je to prav. Danes smo se pri verouku učili odpuščanja. Jezus je rekel:

“Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, in molite tiste, ki grdo ravnajo z vami.” (Lk 6,27-28).

Najprej razmislite. Nato predlagam ne glede na to ali ste ali niste verni, da zmolite za tiste, ki so vas užalili in razžalostili in jim odpustite.

Za konec. Glejte papeža. papež je odpustil tistemu, kater ga je hotel ubiti. On je pustil tistemu, ki ga je skoraj ubil. Vi odpustite tistemu, ki te je užalil.

ko ljudje govorijo eno, delajo pa drugo. Danes me je razhudila velika blogerska prijateljica dajana. Napisala je post, v katerem govori statistiko. Ko sem jaz objavil podoben post, je napisala takole:

Lepo, jakob007. Samo, kot sem ti že rekla, tu pri pisanju v spletni dnevnik (slovenski izraz za blog), ne gre meni osebno za število klikov in komentarjev, kar sem ti že povedala. Pa tudi Vlatki in Grisonu ne. Vsaj po moje. Gre za pogovor s somišljeniki, za dopolnjevanje podobnih misli, za zabavo. Če ne, tega marsikdo ne bi počel. Na koncu konec bi lahko pod drugimi imeni sama “nabijala” komentarje, da bi jih imela največ. Le čemu???

OK. Bila se je razhudila na to objavo. Potem sem jo še kristalno jasno kapiral, toda zdaj sem ponesreči spet naletel na objavo. Enkrat sem že napisal komentar. Danes sem pobrskal po mojem arhivu komentarjev. Ko sem videl njen komentar, se mi je posvetilo.

Jezi me…

ko so nekateri tako… am… kako najrečem hinavsko. Hinavsko mi je bilo to, da je vlatka morala napisati objavo za nekoga/nekatere, ki se mi niso upali reči, da gredo moji komentarji na živce drugim. Če smo že pri tem, se zahvaljujem z vsem srcem samo vlatki, ki je na kar se da lep način razložila to kritiko. Ne razumem pa tiste, ki mi to niso povedali v obraz. Nekako podobno sem začutil kot da me nekdo za hrbtom šinfa.

Jezi me…

to, da nekateri samo kritizirajo, pozitivne kritike pa ne poznajo. Lahko je govoriti, težje delati. Res me razjezi. Lep primer kritik v katerem je škoda govoriti besede. Razhudil sem se nad komentar mijava.

Na komentar nekega bokaj007, ki ni vedel kako se piše Maria Erich:

Citat je kratek in takoj v naslednji vrstici si napisal ime avtorja.

Potem pa neki 700bokaj (kaj je to tvoj alter ego?) sprašuje za priimek avtorja! Ti se mu pa še opravičuješ.

1. Ali mislite, da so ljudje vsi tako pametni?

2. Naučiti se je treba odpuščanja. O tem bom še pisal.

Crnkovičovo jezo nad Dajano. S to risbo me je res podkuril. Link.

Res, morda boste rekli: Jakob, meni gre ne živce to, da se nekdo jezi. Toda vedite, da mi gredo te tri stvari resnično na živce.

Vsaka žival je organska ali živa narava. To dokazuje s tem, ko dihajo, iztrebljajo, razmnožujejo, jedo… Žal pa obstajajo ljudje, ki se ne glede na to dejstvo obnašajo do živali kot, da so neživa ali neorganska narava. Kar nekaj imen bi lahko naštel, toda jih ne bom, ker bi s tem lahko sprožil preveč godrnjanja. Zato naj ta imena ostajajo anonimna. Zdaj bom preidel k temu kar sem želel tudi pisati.

Danes grem na Lovrenčev blog. Mislim, da sem zdaj postal pesimist, da itak Lovrenc nič ne objavi. Toda bolje je objaviti malo in kvalitetno, kot pa veliko in slabo, nepotrebno. Danes je objavil objavo, ki je razkrila kakšno dobroto Lovrenc skriva v sebi. Naslov objave je Moj maček Unij. Ne sebično je rešil življenje mačku, ki je imel pljučnico in garje v ušesu. Saj je vseeno preberite na njegovem blogu.

Nekaj o tem se srečal tudi na blogu talentirane pevke Ize. Vprašala je obiskovalca kaj imajo raje psa ali mačko.

Prav. Naj bosta ta dva linka podlagi za nadalnje pisanje. Najprej: Ali bi bili vi pripravljeni rešiti mačka v takem primeru kot je Lovrenc? Najbrž je res malo ljudi, ki bi to naredilo. Iz tega odgovora sklepaš, če si res tako zvest živali. Lovrenc je. Jaz je ne bi peljal domov. Nahranil bi jo, poiskal druščino več ne, ker nisem zvest živali, ker si je ne želim. Žal. Pri Izi je vrprašanje: Pes ali mačka? Kaj bi rekli. Nekateri pes, drugi mačka. Jaz nič. Sem morda zato ne čuten? Kaj mislite. Če bi odgovorili da, potem bi v proti odgovor rekel. Za psa in mačko je treba skrbeti. Ga peljati na sprehode, iztrebke in blato za njem pobirati… Zato, če hočeš odgovoriti na to vprašanje, moraš najprej odpreti ključ prvih vrat. Ali si pripravljen skrbeti. Mislim, da jaz ne. Mnogi pa to vprašanje ignorirajo in na koncu ne skrbijo za žival. Mnogi otroci mislijo, da je isto kot z igračo. Če si ga več ne želiš, ga pustiš v kotu. To je velika odgovornost. Tu mora biti podobna kot pri otroku. Ali si pripravljen sprejeti tako veliko odgovornost kot to. In tu se pojavlja problem. Nekdo si zaželi psa ali mačko, ker je pač to ful popularno v razredu. Potem tistemu sošolcu, ki je vedno v centru pozornosti umre. Reče, da je brezveze in tisti, ki se mu hoče prikupiti ga pač enostavno hoče vreči v kot.

Kaj pa vi. Ali ste imeli in imate psa ali mačko?